Od 12. do 19. julija 2015 je na Šenkovi domačiji na Jezerskem potekalo taborjenje za otroke stare od 6 do 15 let. To je bil teden druženja, zanimivih dejavnosti kot so jahanje, plezanje, dričanje, vožnja s kajakom, teden ustvarjalnih delavnic ter delavnic namenjenih spoznavanju vremena, zvezd, dreves… Otroci pa so si pridobili tudi znanja in spretnosti pri veščini »taborjenje,« za katero so ob koncu tabora prejeli tudi našitke.
LJUBEZEN »NA PRVI TABOR«
Nedelja popoldan. Vrhovi gora na Jezerskem se kopljejo v soncu. Sredina julija je, vendar ni vroče, prej prijetno toplo. Za mano je zelo lep vikend. Deloven, pa vendar poseben. Sedem ljudi, ki se je prej bežno poznalo, je postalo ekipa. Tri dni smo skupaj delali, razmišljali, molili, načrtovali… bili smo pripravljeni. Vsak čas se bo začelo. ..
Prihajati so začeli prvi avtomobili. Srce mi je začelo hitreje utripati in roke so se mi začele potiti. »Andrej, saj bo vse v redu, kajne? Saj jim bo všeč?«, sem vprašala verjetno že stotič. To je bil moj prvi tabor in bila sem na trnih. Nekateri od otrok so majhni. Bodo pogrešali starše? Bodo zdržali teden dni? Kako se bodo razumeli? Kaj, če bo slabo vreme? Kaj, če jim hrana ne bo všeč? Kaj, če jaz ne bom znala z njimi?…
Končno se je začelo. Starši so odšli in vse se je nekako umirilo. Prvi dvig zastave, prvič smo zapeli stezosledsko himno. Nekaj otrok jo je poznalo, večina ne. Ni zvenela najboljše. Otroke smo razdelili v skupine, tako da smo 3 vodniki bili zadolženi za okoli 12 otrok. Skupine so si izbrale imena: Smileji, Veveričke so bili manjši otroci, Pecikli in Marlenke pa večji. V spoznavnih igrah ter ob tabornem ognju smo preživeli prvi večer. In prespali prvo noč. V graščini, velikem šotoru, v katerem je poleg mene spalo še 8 najmanjših otrok, je bilo pestro. »Lulat«, se je oglasil Domen. »Ne morem spati, ker ni luči«, je malo kasneje zajokal Aljaž. »Trdo je in ne morem spati,« se je skozi hlipanje slišal Evin glasek. Vse smo uredili. Nekaj minut tišine. »Lulat«. Potem dežne kapljice. »Kaj ruži?«… Da, prva noč je bila pestra.
Zdanilo se je. »Petelinček kikirika, cela vas se že budi,« je odmevalo v taboru, ko sta Andrej in Emanuel budila otroke. Zbor. Telovadba. Dvig zastave. Himna. Zajtrk. Delavnice. Pohodi. Iskanje zaklada. Nočna orientacija. Manjši otroci so izjemno ponosni, da so zmogli tako »dolgo« pot in to v temi po gozdu. Srečni in zelo utrujeni takoj zaspijo. Ta noč je bila mirna. Torek. Kopanje v jezeru. Kipniki z odlično sadno kremo. Plezanje po kištah. Sreda. Četrtek. Tinej je priplezal do vrha skale. Lana in Katarina tudi. Marlenke so prestale dvodnevno planinsko turo. Ivo je naredil čudovit venček iz sivke. Miha ima neverjetno urejen šotor. Petek. Timi in Jan blestita v dričanju. Vsi se izjemno zabavajo. Spopad z vodnimi baloni. Povsod smeh in razposajenost. Sobota. Ponovimo, kaj nas je Andrej ves teden poskušal naučiti: Stezosledci smo zmagovalci. Kaj že predstavlja žoga? »Vemo, vemo«… Zmagovalcem je pomembno to, kar je v srcu in ne to, kar se vidi na zunaj. In vrv? Zmagovalci imamo ob sebi ekipo Boga, prijatelje in družine. In smo ponižni, priznamo napake, držimo obljube ter vemo, kam gremo.
Vse več objemov. Vse več pristnih pogovorov. Vse bolj sproščeno je. Himna »Mi smo družina«, pojemo vedno tesneje objeti in čuti se, da smo res postali družina. Stkala so se iskrena prijateljstva. Vsak od nas je doživel svojo osebno zmago. Vsak je v nečem napredoval. Vsak je zdaj zmogel nekaj več, kot pred enim tednom. Skupaj smo doživeli nepozabno pustolovščino. Nedelja zjutraj. Pospravljamo. Konec je. Ne moremo verjeti, da je tako hitro minilo. Veselje ob prihodu staršev se prepleta z žalostjo, da je to slovo. Solze in obljube: »Naslednje leto se spet vidimo.«
Še zadnji avtomobili so odšli. Tišina. Uspelo je. Ne vem, kdaj sem nazadnje bila tako utrujena. In tako srečna. Bilo je izjemno. To je to. Tega si želim za svoje otroke. Pravzaprav za vse otroke. To povezanost z naravo in drug z drugim. Priložnosti, da se znajdejo sami. Da raziskujejo, da plezajo, da se sprejo in to sami uredijo, da premagajo strah, da se prilagodijo okoliščinam, da stopijo korak dalje kot mislijo, da zmorejo… Boljše popotnice za življenje ne morejo dobiti nikjer.
Nataša Kostanjevec